武神館武道体術 BUJINKAN BUDŌ TAIJUTSU
Kljub temu, da se v naši veščini veliko trenira z orožjem, je poudarek na Tai jutsu-ju 体術 (golorokem bojevanju). Tai jutsu nam daje koordinacijo telesa in sigurnost vase. Nekatere borilne veščine se namreč zanašajo na svoje orožje, vendar če jim je le to odvzeto ali ga v boju izgubijo, jim ne ostane nič s čemer bi se še lahko bojevali in branili. Zato v Bujinkan Budō Taijutsu šele, ko dovolj obvladamo osnovne Tai jutsu tehnike, lahko v svoj trening vključimo tudi razna orožja.
Bujinkan Budō Taijutsu je se precej razlikuje od vseh drugih borilnih veščin, ki se trenirajo pri nas. Kljub temu, da na prvi pogled morda lahko nekomu izgleda podobno, je med našo in drugimi veščinami kar precej bistvenih razlik. Prva med njimi je ta, da je Bujinkan Budō Taijutsu realno usmerjena borbena veščina in zato ne more biti športna disciplina. Vključuje namreč tudi prijeme ali udarce, ki na tekmovanjih niso dovoljeni. Tehnika je takšna, da se v primeru napada, nasprotniku nanese čim več poškodb, da bi se čim prej ubranili in končali borbo. Če nas kdo napade, uporabljamo vse kar nam je v tistem trenutku dano, da zaščitimo svoje življenje, življenje koga drugega oziroma pravico. Tam ni sodnika, ki bi prekinil boj preden postane nevarno. Prav tako, druge priložnosti morda ne bomo imeli. Tako je bilo v naši veščini pred tisoč leti in tako je tudi danes. Zaradi tega je veščina sicer zelo nevarna ter na pogled brutalna in ravno zato poteka Keiko 稽古 (vadba) v zelo sproščenem vzdušju, s poudarkom na varnosti.
Veščine, ki se danes trenirajo v Bujinkan-u so od nekdaj vsebovale nevarnost, saj so nastajale v nemirnih časih srednjeveške japonske. Zato se tudi danes vse tehnike izvajajo realno, kar nam pomaga v razvijanju svojih sposobnosti, duha in karakterja ter nas pripravlja na možno uporabo pri pravem napadom, ki se nam lahko zgodi na ulici.
Kljub temu pa hitrosti izvajanja ne posvečamo posebne pozornosti. Namesto tega se osredotočamo na pravilno distanco, pravočasnost in ritem ter odpravljanju naših in iskanju nasprotnikovih slabih točk (Suki 隙). Hitrost prihaja sama od sebe, glede na našo stopnjo razumevanja gibanja. Če bi vanjo vključili športni aspekt, bi se tako izgubil njen smisel in postala bi ne-realna. Trening je tako ne-tekmovalen in prijateljski, učenci pa si raje med seboj pomagajo, kot pa tekmujejo. Ker tako postanejo drug drugemu učitelj, napredujejo še hitreje.
Ker se na treningu stalno teži k realni borbi, se vsi udarci v telo izvajajo s 70% moči, med tem, ko se udarci v glavo tolerirajo. Kljub temu ne uporabljamo nobene zaščitne opreme. Tudi pritiski na določene točke, vzvodi in davljenja se izvajajo do določene meje bolečine. Tako učenec, ki izvaja tehniko in povzroča bolečino spoznava kaj lahko veščina naredi nasprotniku, učenca na katerem se tehnika izvaja in povzroča bolečina pa se uči postati imun na bolečino oziroma jo prikriti in sprejeti.
Naša veščina je tako široka, kot je široka naša domišljija, zato nas bolj kot tehnike uči pravi občutek tehnik. Pravi občutek pomeni gibati se naravno, brez sile in brez nerodnih gibov. Ko smo sposobni nasprotnika premagati brez mišične moči, ko tehnike delujejo proti vsakem napadu in ko tehnike prihajajo iz nas brez razmišljanja, takrat imamo pravi občutek. Vsaka od devetih bojevniških tradicij, ki sestavljajo Bujinkan ima svoje specialnosti. Te tradicije se precej razlikujejo med seboj, vendar se tudi nadgrajujejo. Tako obstaja v Bujinkan-u zelo veliko možno število raznih tehnik in z njihovim spoznavanjem se srečujemo z najrazličnejšimi borbenimi situacijami. Tako se v Budō Taijutsu nasprotnika udarja, meče, dela vzvode, v bistvu izgleda naša veščina takšna kot, da bi vse ostale veščine zmešali skupaj. Seveda, je to popolnoma samo svoja veščina sestavljena iz naravnih principov, ki pa so univerzalni tako, da se z njimi ne učimo samo kako nasprotnika premagati, temveč si z njimi z lahkoto pomagamo tudi v vsakdanjem življenju. Zaradi vsega tega to veščino raje kot borilni sistem imenujemo "način za razumevanje življenja", saj nas uči naravnega in efektivnega gibanja s poudarkom na razvijanju osebnostne moči, s tem pa tudi in preživetja.
V drugih veščinah se morajo učenci prilagajati tem veščinam, pri nas pa se veščina prilagaja učenčevim lastnostim. To je zaradi tega, ker ima zelo širok spekter tehnik ter njihovih uporab in dopušča, da jih prilagodimo svojim telesnim sposobnostim.
Naš Taijutsu ni ozko usmerjen in sestavljen iz Kata 型 form. Seveda imamo tradicionalne tehnike, ki pa so bolj 'borbeni scenariji', kateri učijo določene principe. Te tehnike niso sestavljene iz toliko priučenih in umetnih gibov, ki so za marsikoga zelo težki. Naše Kate so kratke, sestavljene iz vsega nekaj gibov, ki pa so vedno odprti za razne interpretacije. Te Kate so plod dolgoletnega preučevanja in dokazovanja na bojnih poljih in kot takšne zelo uporabne tudi danes, za razliko od Kat drugih borilnih stilov, ki so bile največkrat ustvarjene samo zaradi prenašanja na mlajše rodove. Dokaz temu je npr. nešteto Karate stilov, ki se zelo razlikujejo po svojih specifičnostih, ko pa jih vidimo v medsebojni borbi, ne moremo razločiti kdo pripada kateremu stilu.
V Budō Taijutsu tudi ni omejenega števila tehnik. Pri nas ne obstaja spisek na primer dvajset metanj in osemintrideset vzvodov. Imamo sicer osnovne tehnike, ki nam pomagajo pri učenju bistvenih stvari bojevanja, vendar ko jih enkrat obvladamo, jih enostavno pustimo za sabo. Te tehnike nam služijo kot izhodiščna točka in ne trudimo se, da bi si jih zapomnili. Zapomniti si poskušamo njene principe, ki jih bomo uporabili v drugih tehnikah. Ko smo sposobni uporabiti te principe dani situaciji in se sploh ne spomniti kaj smo naredili, takrat postane veščina del nas. Če bi na primer ponavljali samo osnovne tehnike, potem se nebi naučili njenih praktičnih uporab. Z vzpodbujanjem učencev, da razvijajo svoje Henke 変化 (variacije) teh tehnik, jih posredno učimo, da razmišljajo s svojo in ne učiteljevo glavo. Ker tako učenec išče in spoznava razlike v tehnikah, se bo zlahka znašel v realni borbi, saj ne bo obremenjen s tehnikami, ki so mu ostale v glavi, ampak se bo znal prilagoditi dani situaciji. Učence se uči, da nobena tehnika ne sme postati kopija te tehnike. Iz vsake tehnike moramo biti sposobni proizvesti tisoč različic in od vsake od teh tisočih različic lahko proizvedemo novih tisoč in tako naprej. Nobena tehnika nima konca. Veščina torej ni sestavljena iz šablonskih, temveč naravnih principov, ki delujejo povsod in proti vsakomur.