くノ一 KUNOICHI
Ženske Shinobi bojevnice
Na svojih treningih se posvečajo:
- splošnemu Ninjutsu treningu (Kihon, Kamae, Sanshin no Kata, Taihen jutsu ...),
- 'ženskemu' Ninjutsu treningu (prilagojene tehnike ženski konstituciji, oblačilu ...),
- spoznavanju z najbolj uporabnimi ženskimi 'modernimi in tradicionalnimi' orožji (Fukoro Katana, drobna orožja kot so bodala, rezila, špice, Naginata ...),
- samoobrambi,
- splošnemu spoznavanju ženskega načina borbe in ostalemu.
Sicer pa so Kunoichi oz. ženske Shinobi bojevnice odigrale pomembno vlogo skozi nemirno japonsko zgodovino. Uporabljale so svoje ženske čare in tako lahko prišle zelo blizu svojim sovražnikom. Z uporabo psihološkega načina bojevanja in umskega manipuliranja kot orožja, je lahko Kunoichi prišla tako blizu svojega sovražnika, da ga je zastrupila in odšla, brez da bi pustila kakšno sled za sabo. Zato so jih politični in vojaški veljaki pogosto uporabljali, da so jim priskrbele informacije, ki jih tudi najbolj izurjen moški bojevnik ne bi mogel. Bile so njihovo zelo nevarno orožje.
Veliko je debate o izvoru izraza Kunoichi, ki naj bi označeval ženske Shinobi 忍び bojevnice. Izraz naj bi nastal iz domiselne razdelitve Kanji pismenke Onna 女 (ženska), ki se jo lahko razdeli na Ku く, No ノin Ichi 一. Vendar pa naj bi že sama pismenka za žensko v kitajščini dejansko originalno izvirala iz dejstva, da ima ženska pač eno telesno odprtino več kot moški, ki jih ima devet. In zato devet (Ku) plus (No) ena (Ichi). Sicer pa beseda Kunoichi nima nikakršnega pomena v običajni japonščini. In, najbrž so ravno zaradi tega besednega nesmisla, Shinobi klani in družine ta izraz uporabljali kot tajno kodo za uporabo ženskih in z njimi povezanih bojnih spretnosti. Za zapisovanje pa med Shinobi-ji tako in tako ni bilo nobene potrebe, zato je bilo vseeno, kako naj bi se (če sploh) zapisalo.
Vendar, ker ima v Ninjutsu-ju 忍術 vse globlji pomen, Kunoichi v bistvu ne pomeni le 'devet plus ena', temveč 'ena od devet(ih)'. Samo ena od devetih, ki naj bi postale Kunoichi, naj bi to tudi dejansko postala. Devet je po vzhodnjaški filozofiji tudi najvišja samostojna številka. Ko pa seštejemo ena in devet, dobimo deset (Jū), Jūppō Sesshō 十方折衝 pa je eden od najvišjih nivojev bojevniškega delovanja.
Nobenega dvoma ni, da so obstajale ženske Shinobi in da so v zgodovini japonskih Shinobi družin in klanov pogosto odigrale izredno pomembno vlogo. Na Japonskem naj bi obstajal celo rek, ki pravi, da je ni utrdbe, kamor ne bi mogla priti Kunoichi. Žal pa je o njih, tako kot je tudi z večino drugih Ninjutsu aktivnosti, zelo malo zgodovinskih dokumentov. Zanesemo se lahko le na ustno izročilo in zapise Sōke Hatsumi-ja in drugih raziskovalcev, ki se ukvarjajo z Ninjutsu zgodovino. Ti so odkrili več primerov moških Kunoichi, se pravi moških, ki so se preoblečeni v ženske pretihotapili med sovražnike, kot o samih ženskih Kunoichi. Takšen primer je zapisan tudi v najstarejši japonski kroniki Kojiki 古事記, v kateri je opisana zgodba princa Yamato-ja 大和 in njegove preobleke v žensko.
Kunoichi no jutsu くノ一之術 je tako vključeval tri samostojne, a povezane taktike. Prva je bila dejansko sistematično urjenje ženske od malega, da bi postala tajni Shinobi agent. Druga se je nanašala na novačenje žensk, ki naj bi za Shinobi družine opravljale razne vohunske naloge. Za to so bile primerne duhovnice, prostitutke, brezdomke in podobne. Ni treba poudarjati, da so bile te taktike mnogokrat nezanesljive, a hkrati pogostokrat neizbežne pri Shinobi delovanju. Tretja taktika pa je bila kamufliranje moškega v žensko, da bi s pomočjo pretvarjanja ženskih čarov zmedel sovražnika in se infiltriral na sovražnikovo ozemlje. In, ne samo to, v primeru, da je bil moški homoseksualec (v bistvu precej običajen pojav v fevdalni Japonski!), se je uporabilo privlačnega mladeniča, da bi zmedel tarčo. Enako, če je bila tarča ženska. Tudi to spada v Kunoichi no jutsu. Zato se je Kunoichi izraz uporabljal tako za ženske kot za moške, ki so uporabljali seksualnost, da bi dosegli svoj cilj. Ta strategija je sicer v praksi precej težje izvedljiva, kot se sliši v teoriji. Za to je bilo potrebno veliko vaje in priprave, tako fizične kot psihološke.
A vrnimo se k dejanskim ženskim aktivnostim. Vprašljivo je, koliko borbenih tehnik so obvladale in kakšne. Bolj kot na bojevanje, se je njihova taktika zanašala predvsem na učinkovit Tongyō no jutsu 遁形之術 (veščina bežanja in skrivanja). Borbeno razmerje moči med moškimi in ženskami je namreč ocenjeno na 7 proti 3. Je pa zato ženska lahko izrabila razmerje teh 7 proti 3 in postala Jūnoichi 十ノ一 (deset plus ena). In, prav tukaj leži glavna ženska prednost. Z drugimi besedami, to je način očaranja sovražnika s pomočjo Kensei 傾城 principa, ženske seksualnosti. S tem ženska zmede napadalčev um s pomočjo svojih čarov ali pokaže svojo šibkost in nato nenadoma silovito napade ali pobegne in se skrije. Da bi bilo to možno, potrebuje izredno psihološko stabilnost in zavidljivo borbeno spretnost. To pa je podobno borbenim metodam, ki jih uporabljajo tudi dandanašnji profesionalci. Če se jih uporabi pravilno, ostanejo ves čas prikrite in na koncu usodne.
V skladu s pragmatičnimi Ninjutsu težnjami, ki so vedno naglaševale najbolj učinkovito uporabnost s kar najmanj vložka, so bile tiste, ki jim je bilo namenjeno, da postanejo Kunoichi, urjene v načinih bojevanja, s katerimi so najprimerneje uporabljale svoje unikatne značilnosti in moči. Ženska (ali moška) seksualnost je že ena takih značilnosti. Zakaj bi se ženska spuščala v nek borbeni konflikt, če lahko doseže enako brez tveganja in truda, zgolj s svojo pojavo in pravilnim nastopom? Ko pa izve ali dobi, kar je iskala, pa spretno izgine. Zato so bile taktike psihološkega bojevanja in manipuliranja sovražnikovega uma njihova prva in največja specialnost.
Ženske fevdalne Japonske so bile pogosto podcenjevane, v smislu svojih kapacitet moči in sposobnosti, zato jih v vojaški Samurai-jski zgodovini skorajda ni zaznati. Ženska namreč ni mogla postati Samurai 侍. V bistvu pa je ravno to ženski omogočalo, da se je kot osebje zaposlila v sovražnikovem kampu ali dvorcu in s tem pridobila enostaven dostop do samega središča sovražnikove utrdbe. In Shinobi družine so to s pridom izkoriščale. Nemalokrat je Kunoichi s pomočjo svojih čarov tudi zapeljala kakšnega od bližnjih sodelavcev sovražnikovega gospoda ali celo gospoda samega in takrat je še lažje prišla do, za njen klan, pomembnih informacij. Ženska pogosta 'težava' je bila, da so tudi same podlegle čarom nasprotnega spola in se nemalokrat zaljubile v svojo tarčo. Zato so morale biti nenehno nadzorovane in spremljane, v primeru zaznavanja njene psihološke nestabilnosti, pa so morali Shinobi poveljniki nemudoma spremeniti taktiko in takšno Kunoichi odstraniti iz naloge.
Ker so ženske pogosto psihično in intuitivno močnejše kot moški, so se mnogi Shinobi poveljniki pri pripravi načrtov glede sovražnikovih strategij velikokrat zanašali na žensko intuicijo.
Zaradi vsega naštetega in tudi zaradi tega, ker je bil Ninjutsu 忍術 trening rigorozen in naporen, ženske niso bile del tega, oziroma so bile le izjemoma. Kunoichi so večinoma delovale znotraj sovražnikove sredine in ne na bojišču. Bolj kot za samo bojevanje so bile primerne za razna izvidniška delovanja, zganjanje panike in širjenja dezinformacij. Poleg tega so bile nepogrešljiva podpora moškim agentom pri motenju sovražnikovih stražarjev, da se je agent lažje prikradel v varovano območje.
Ker pa je vedno obstajala realna možnost, da bo Kunoichi pri svojem delu razkrinkana ali izdana, je seveda morala biti tudi dovolj borbeno izurjena. Ko govorimo o ženskih borbenih tehnikah, to pomeni, da čeprav je bilo veliko primerov, ko so se spopadle ženske med seboj, so bile to predvsem tehnike ženske proti moškemu napadalcu. To pomeni, da mora Kunoichi dobro poznati strukturo moškega telesa. Poznati mora moške šibke točke in kako jih napasti. Kunoichi Ninpō tako pozna dve vrsti napadov, psihološkega in fizičnega.
Psihološki napadi so tisti, ki vplivajo na enega ali več od napadalčevih šestih čutov. Na primer, vizualni napad, ki ga ženska povzroči s poudarjanjem svoje seksualnosti. Takšna je, na primer, pomanjkljiva obleka. Ali pa prijetna nadišavljenost, ki pritegne pozornost drugih. Tudi način oblačenja in hoje 'napade' nasprotnikovo pozornost. Kunoichi so bile od nekdaj mojstrice izrabe napadalčevih čutov, da so dosegle svoje cilje. Tudi solze, zapeljiv pogled, podložnost in izmišljena strahopetnost so učinkovite Kunoichi zvijače, s katerimi so in še vedno lahko premagajo svojega napadalca, brez fizičnega boja.
Fizični napadi pa vključujejo vse od enostavnih tehnik, kot so Metsubushi 目潰し (napadanje oči), Happa-ken 八葉拳 (napadanje ušes), Kinteki 金的 (napadanja mednožja), Yubi-goroshi 指殺し (napadanje prstov) ipd., do posebnih borbenih form, imenovanih Fudō Kanashibari 不動金縛 (tehnike imobiliziranja in paraliziranja sovražnika). Določenih tehnik, kot so metanja ali vzvodi na ramenu, na težjem in močnejšem napadalcu nima smisla izvajati. Veliko bolj učinkoviti so udarci v natančno odmerjene točke, ki jih ni mogoče zaščititi in okrepiti. Pri tem so v veliko pomoč 'naravna' ženska orožja, kot so nohti, zobje, pa tudi lasje. Poleg tega morajo biti vsi napadi neopazni. Če bi napadalec opazil, da se Kunoichi pripravlja na napad, ta napad ne bi imel nikakršnega efekta. Pravzaprav lahko izzove ravno nasprotno, še bolj razjari napadalca.
Ženska se pri svojih tehnikah zaradi manjšega in šibkejšega telesa ne more zanašati na svojo fizično moč, temveč na naravno in spontano gibanje, ki omogoča delovanje njenega telesa kot celote. Sabaki 捌き, delo nog mora biti takšno, da omogoča izrabo celotne teže njenega telesa in s tem udarec ni močan samo toliko, kot je z močjo roke ali noge, temveč toliko, kot je s težo celega telesa. Zaradi krajših rok in nog je morala napadalcu priti bliže, da bi ga njeni ostri nohti in pesti dosegle. Še bližje, da bi lahko izrabila najmočnejše udarce s komolci in koleni. Pri tem pa ne gre zapostaviti oblačila, ki ga ima na sebi. Dinamika gibanja mora biti prilagojena običajnemu dnevnemu oblačilu. To je enako današnji Kunoichi kot tisti v preteklosti. Današnje obleke in krila, ki se ovijajo okrog nog, obutve s trakovi in visokimi petami povzročajo enake težave, kot so jih Kimono 着物, Zōri 草履 (sandali s trakovi) in Geta 下駄 (leseni cokli), ki so jih japonske ženske nosile v preteklosti.
Poleg Taijutsu 体術 golorokih borbenih tehnik se je Kunoichi urjenje, namesto na daljša orožja bojnega polja, zanašalo predvsem na manjša prikrita orožja, ki so jih lahko uporabile na krajši razdalji. Vsako orožje ali orodje, pa naj bo še tako majhno, nudi prednost pred golimi rokami. Ker so Kunoichi delovale predvsem znotraj sovražnikove sredine, ne pa na bojišču, so bile redko izurjene v daljših orožjih, kot so Yari 槍 (kopje), dolgi Bō 棒 (palica) in Katana 刀 (meč), ki jih morda sploh ne bi zmogle uporabiti. Kar pa ne pomeni, da jih ne bi znale uporabiti, vse je bilo odvisno od namena in situacije. Med Samurai-skimi ženami je bila izjema krajša Naginata 薙刀 (helebarda), s katero naj bi bile sposobne, vsaj simbolično in v imenu družinske časti, braniti dom.
Namesto tega so bile prave mojstrice uporabe Kakushi Buki-jev 隠武器, prikritih orožij, ki so bila maksimalno prilagojena njihovim fizičnim zmožnostim. V prvi vrsti so bili to posamezni deli oblačila in modni dodatki. Prej omenjeni leseni Geta so bili zelo učinkoviti, če se je z njimi napadalca brcnilo v golen. Tudi, če si jih je sezula in nataknila na roke, se je z njimi lahko spretno odbilo napadalčev napad z nožem. Tudi z vrvico, ki se je nosila okrog širokega Obi-ja 帯, se je lahko odbilo napadalčev napad ali se ga z njo zvezalo, pa tudi zadavilo, če je bilo treba. Zelo učinkovite so bile tudi igle in sponke, s katerimi so imele spete lase, in vsakdanji pripomočki, kot so glavnik, pahljača ali dežnik. Te se je lahko priredilo tudi tako, da so imeli znotraj skrito bodalo. Zelo močno orožje lahko postane tudi torbica, če se z njo udari napadalca po glavi ali rokah, da se mu izbije orožje. Da vseh tistih malenkosti, ki se nahajajo v ženski torbici, niti ne omenjam. Kunoichi na misiji si je seveda vse to skrbno in vnaprej pripravila.
Sicer pa obstaja kar nekaj specifičnih Kunoichi orožij, ki jih je v eni izmed svojih knjig opisal Sōke Hatsumi. Prvo med njimi je Tekken 鉄拳 (jekleni členki). To je jekleni 'boksar', kot bi se mu reklo pri nas, in se ga drži v rokah. Obstajajo v mnogih oblikah in čeprav so majhni, so zelo učinkoviti za udarjanje in pritiskanje.
Še manjše orožje je Kakushi 角指 (roka-rog). To je prstan z eno ali več konicami in z njimi se je napadalo nasprotnikov obraz in vrat, učinkovita pomoč pa je bil takšen prstan tudi pri delanju vzvodov.
Na podoben način se uporablja tudi Neko-te 猫手 (mačja roka). To so posebni usnjeni nastavki za vsak prst posebej, z ostrimi kovinskimi 'nohti' na vrhu. To orožje je bilo zelo nevarno, še posebej, če se je konice namočilo v strup, kar je zelo škodovalo vidu ali celo ogrozilo življenje. Zato se je z Neko-te napadalo tudi predvsem obraz, še posebej oči in vrat. Poleg tega se jih je enostavno skrilo v žep ali rokav Kimona.
Tudi Shukō 手鈎 (ročni kremplji) so bili uporabni za Kunoichi. Z njimi je sovražniku nanesla težke in resne poškodbe, prav tako pa se je z njimi ujelo in odbilo sovražnikov nož ali meč in uporabilo za plezanje.
Še eno ročno 'orožje' je bilo imenovano Kōbō 幸棒 (vesela palica). To je enostavna lesena, bambusova ali kovinska paličica, ki se jo je držalo v dlani, z njo pa v primernem trenutku vbodlo v vitalen del telesa ali si pomagalo pri vzvodih in davljenjih.
Sokutōki 息討器 (pripomoček za napadanje dihanja) je lepo okrašena lakirana škatlica z odstranljivim ustnikom. V škatlico se je nasulo strupen prah, ki se ga je v primernem trenutku pihnilo v sovražnika. Pri tem se je moralo paziti na smer pihanja vetra.
Kokeshi 小芥子 (lesena lutka) je bila navzven povsem običajna japonska lutka, ko pa se je odvilo njeno glavo, je bila v njej zastrupljena konica ali veriga. Glava in trup sta v tem primeru služila kot ročaja ali uteži za udarjanje. Kokeshi se je lahko uporabljal na enak način kot Kusari-fundō 鎖分銅 (veriga z utežmi na obeh koncih), to pa je bilo prav tako eno od priljubljenih Kunoichi orožij, saj se ga je dalo enostavno skriti in prenašati.
Zelo učinkovita je bil tudi Doku Mizu-teppō 毒水鉄砲 (puška strupene vode). Mizu-teppō je sicer priljubljena otroška igrača, s tem, da jo je Kunoichi, namesto z običajno vodo, napolnila s strupeno vodo in to v primernem trenutku iztisnila v sovražnikove oči.
Seveda je Kunoichi uporabljala tudi rezila. Predvsem kratek Tantō 短刀 (nož) ali Kunai 苦無 (bodalo), s katerima se je hitro in tiho ubilo sovražnika. Pri tem je bilo pomembno, da ta rezila niso bila videti kot orožja, temveč kot običajna kratka palica ali kakšen drug pripomoček.
V Kunoichi arzenalu so bili nepogrešljivi tudi Shuriken-i 手裏剣, Jūtte-ji 十手, Hanbō 半棒, pa tudi zaslepljevalci, strupi, pripomočki za davljenja, eksplozivi, dimne bombe in še marsikaj drugega, kar ji je pomagalo pri njenem delovanju in samoobrambi. Tako kot njen moški Shinobi soborec, se je v največji meri lahko zanesla na svojo kreativnost pri izmišljevanju vedno novih in nenavadnih pripomočkov, s katerimi je presenetila svoje nasprotnike.
Zahvaljujoč svoji kreativnosti so Kunoichi znale ta orožja tudi spretno prikriti, saj je vsako orožje veliko bolj učinkovito, če se pojavi v zadnjem trenutku napada. Da so bile lahko tako neopazno oborožene in imele svojo 'oborožitev' vedno pri sebi, so uporabljale najrazličnejše trike in načine prikrivanja. Svoja orožja so skrivale v posode, bodala v šopke rož, Tantō 短刀 in podobna rezila v Kimono, rokave ali širok Obi pas itd. Uporabljale so tudi hišne ljubljenčke, kot so psi in mačke, ki so jih, nič hudega sluteč, nosile v naročju, pod njimi pa svoje orožje. Ob srečanju s sovražnikom so ljubljenčka enostavno vrgle proti sovražnikovemu obrazu, pri tem pa uporabile svoje smrtonosno orožje.
Današnje Kunoichi Bujinkan Ninpō Dōjō Slovenija vadijo seveda iz povsem drugih razlogov kot njihove japonske predhodnice. Vadijo, da obogatijo svoje življenje, izboljšajo fizično kondicijo, samoobrambo in povečajo svojo samozavest. Ninjutsu je kot naravnost za njih, saj lahko že z minimalno uporabo moči morebitnemu nasprotniku nanesejo velike poškodbe.
Vendar pa je med starodavno in današnjo Kunoichi vseeno ena podobnost - obe so bojevnice! Zamislite si mlado dekle, ki joče in izgleda tako nebogljeno. Kako se boste počutili? Bi jo napadli? Najverjetneje bi ji želeli pomagati. Takrat pa je že prepozno! To je samo en od načinov kako lahko Kunoichi zapelje nasprotnika v svojo zanko.
Tudi današnja sodobna ženska ima namreč pri sebi cel kup 'oborožitve', ki ji lahko pride prav v primeru, da je napadena. Šop ključev, ki se jih vrže v napadalca, da se ga za trenutek zaustavi, je že eno izmed takšnih. Če se ključe v šopu razporedi tako, da med vsakim prstom gleda ven en ključ, se to lahko uporabi kot improviziran boksar. Tudi kemik, časopis, mobitel in pas s kovinsko zaponko se v trenutku lahko spremenijo v orožje. Tiste, ki kadijo, lahko v napadalčev vrat pritisnejo ogorek ali pa vanj pihnejo cigaretni dim, da se napadalca za trenutek dekoncentrira in pobegne ali pa se ga udari. Če se odloči za pobeg, je pomembno, da se čim prej odvrže vse žvenketajoče predmete, kot so verižica ali zapestnice, saj ti lahko s svojim hrupom izdajo. Čim prej je treba sezuti tudi čevlje (z visoko peto), ki lahko ovirajo pobeg. Najbolj pomembno pa je, da ženska ostane mirna in zbrana, kar je najtežje, a hkrati najbolj pomembno v samoobrambi.
V našem društvu smo zelo ponosni na svoje Kunoichi bojevnice, na njihovo znanje, trud in delo!